Večkrat imam občutek, da preveč naivno dojemam osebnost in predvsem našo zmožnost, da vplivamo sami nase in se spreminjamo.
Verjamem, da je (skoraj) vse mogoče, oziroma veliko večji poudarek dajem na voljo kot pa na preostala dva klasična dejavnika, ki ju poznam iz srednješolske psihologije: okolje in predispozicije (gene?).
Končno pa sem naletel na strokovno razmišljanje, ki gre v podobno smer. Skliceval se bom na vir navdiha, ki je morda že malo zastarel.
Ted Talk.
Za vikend me je doletel govor profesorja Briana Littla "Who are you, really?".
Traja 15 minut in v polje motivacije in osebnosti postavi zanimiv nov termin, osebne projekte.
Dve misli sta meni najbolj spodbudni:
- Takšni osebni projekti nas lahko preoblikujejo in na ta način gradimo svojo osebnost, spretnosti in znanje
- Obseg teh projektov je velik. Tu pravi do 15 projektov, kar je zame pomirjujoče.
Seveda v spekter projektov spada vse od kariernih podvigov, medosebnih odnosov, dela na sebi, kreativnih in hobi projektov, rekreacije, skrbi za dom, izobraževanja, prostovoljstva, res karkoli ...
Potem sem šel še korak dlje in jih poskušal izpisati zase.
Tiago Forte, ki sem ga že omenjal, je namreč tudi zagovornik 10 - 15 projektov v življenju, ampak svojo pozornost potem usmerja na manjšo podskupino le teh, ki krožijo.
Če bi vi morali spisati seznam vseh projektov, ki se jih lotevate, bi jih lahko izsledili? Se vam zdi, da jih imate naloženih preveč? Ali pa mogoče celo premalo? :)
Zame je največje zadoščenje v zavedanju tega, da je ok, če je teh projektov veliko in da je to lahko celo dobro, ker lahko neobremejeno prehajamo med njimi in stopnjami zahtevnosti (projekt je naprimer, da očistim hladilnik in na drugi strani, da izdam knjigo). Če se nekje kapitalno zataknem, se lahko preusmerim in delam na nečem drugem, enako nalezljivi pa so tudi preboji. Ko mi nekaj uspe na določenem področju, se ta elan seli tudi v druga.
Ob tem je dobro vedeti predvsem, da nikoli ne bomo mogli delati na vseh naenkrat in da niti nima smisla.
Počasi in vztrajno!
lp, nik
