kako izjemno slab sem v upravljanju s svojim časom. To sem dojel zaradi poskusa z acccountability buddyem, oziroma pogodbo o navadi.
Po navdihu Atomskih navad sem prijatelju predlagal, da bi drug drugemu tedensko poročala kako nama gre glede specifičnih projektov in ciljev, ki so odvisni predvsem od najine aktivnosti in za naju pomembni, ampak se z njimi že nekaj časa loviva. Vsaj jaz.
Ideja je preprosta. Na začetku tedna vsak spiše svoje načrte za tistih sedem dni pred nama. Izpišeš svoje cilje in odmeriš čas, ki ga boš porabil za to, da jih boš dosegel. Jaz sem po napisanem urniku poskušal postaviti tudi okvirne obsege dela, ki bi ga rad v določenih blokih dosegel. Za razliko od knjige o navadah, se midva osredotočava na opravljeno delo in ne toliko na navade, pa tudi kazni nisva določila.
Na začetku se mi je zdelo super, spisal sem vrhunski načrt, potem pa se je že prvi dan izvedbe začel lomiti. Nisem se niti držal zastavljenih ur, niti uspel realizirati zastavljenega.
Težava je bila v mojem primeru dvojna:
- slabo ocenjevanje lastnih zmožnosti oziroma tempa dela
- izjemno slabo predvidevanje časovnih okvirjev in neupoštevanje časa za življenje, ki mora biti vmes
Predvideval sem, da bom kar tisto minuto, ko nekje končam ali pridem v pisarno, že začel z delom. To se ni nikoli zgodilo. Vedno je vmes kakšnih 15 minut, ki se, če se jim prepustim, hitro razlezejo v pol ure. Včasih pa tudi življenje enostavno terja svoj čas in s tem ni nič narobe.
Bil sem tudi zelo optimističen glede tega KOLIKO mi bo uspelo narediti v določenem bloku dela. To ponavadi pomeni, da poskušam vseeno doseči zastavljeni cilj in ga lovim z nadurami. Zdaj se poskušam takega pristopa znebiti.
Zaenkrat teče drugi teden eksperimenta in opažam, da sem že veliko bolj smiselno postavil tedenski načrt in zaenkrat se ga tudi bolje držim (z minimalnimi odstopanji).
Strašna je še ena ugotovitev:
vse dogovore z drugimi osebami spoštujem veliko bolj kot dogovore s sabo. Na sestanek ali srečanje z drugo osebo nikoli ne zamudim, na blok dela, ki sem ga razpisal samemu sebi, pa sem zamujal skoraj vedno.
Zdaj na vse svoje razpisane bloke dela gledam enako kot na sestanke z drugimi ali snemanja. Ne zamujam, pridem kar se da pripravljen in v razpisanem času poskušam dati vse od sebe. To je pomojem dobra ustvarjalna higiena vseh, ki delamo samostojno, ampak jaz se je šele učim.
Če imam teden tako jasno postavljen, potem tudi veliko lažje rečem “ne” obveznostim in priložnostim, ki priletijo mimo. Kar se mi zdi dobro :)
Še vedno pa sem vsakič znova začuden, ko med načrtovanjem vidim kako malo časa v resnici imam, da naredim, kar se mi zdi najbolj pomembno in se lotim ustvarjalnega dela.
Ne tako fun fact: v zadnjih dveh tednih je bilo to zame približno 9 ur na teden.
Za konec bom ukradel en izsek iz korespondence o tedenskem delu:
"Prvi teden ✅
Ne smeva biti preveč stroga do sebe, saj bo šlo samo še na boljše :)"
Res gre in ljudje nismo računalniki, da vi ves čas delali enako učinkovito. Imam blok dela, ki steče veliko bolje od predvidenega in blok, kjer se zatikam in ne premaknem nikamor. To je normalno!
lp, nik
