Kako ostati prijazen in dostopen ob poplavi zahtev in pošte, ki polni naše nabiralnike? Mogoče celo ni treba. Bližajo se prvomajski prazniki in ob tem sem veliko razmišljal o pravici do odklopa in njeni bolj nesramni sestrični, pravici do neodzivnosti.
Če za pravico do odklopa še niste slišali, je tule hiter povzetek (odprete ga s klikom na trikotnik na desni strani).
Pravica do odklopa
Pravica do odklopa je temeljna pravica delavcev, ki jim omogoča izključitev iz uporabe digitalnih orodij, ki jih uporabljajo v službi oziroma v namen dela. Z novo novelo Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 114/23 (ZDR-1D)) z dne 16. novembra 2023, je postala del naše delovne zakonodaje in ukrepe za njeno uresničevanje morajo delavci sprejeti do 16. novembra 2024. Zaenkrat so najbolj praktični primeri tega povezani z določili v zaposlitveni pogodbi in jasno opredelitvijo časa, ko je delavec dosegljiv. Izven tega časa se ni dolžan javljati ali vključevati v delo in za to ne sme biti deležen povračilnih ukrepov. (vir: Glas gospodarstva)
Mislim, da se vsi strinjamo, da je takšna pravica potrebna in da je prav, da je uzakonjena. Zdaj pa mi dovolite še večji skok.
Na dan dobim približno 30 - 50 pisem elektronske pošte v oba nabiralnika ter približno 10 sporočil v nabiralnike na družabnih omrežjih. To niti ni tako veliko, ampak težo teh pisem poveča moja želja, da odgovorim vsem in dejstvo, da imam za to približno uro časa. Vseeno, zdi se mi prav. Veliko teh pisem je zame dragocenih, saj gre za vabila za sodelovanja, pobude, predloge, odzive in takšne in drugačne prošnje. Če se le da, odgovorim, tudi če so prošnje neumne, neuke, nesmiselne ali nesramne.
To je kar naporno. Odvaja pozornost in čas od bolj pomembnega dela, ki bi ga lahko opravil in zaradi tega sem prejšnji teden prvič v življenju preprosto ignoriral nekaj, kar je delovalo kot vabilo za sodelovanje. Ta majhna sprememba je bila dovolj, da se je v meni nekaj premaknilo in izgubil sem občutek, da MORAM odgovoriti vsem.
Ko brzim čez nabiralnik in odpisujem na maile, imam občutek, da dobro delam. Resnica je, da si samo ustvarjam tak občutek.
V nabiralniku se nabirajo takšne in drugačne zahteve in od mene terjajo, da bodisi razmislim, poiščem čas v koledarju, sestavim predlog, pošljem ponudbo, zavrnem sodelovanje, podam mnenje ... vse to so potencialni opravki. To-doji.
In ko odgovorim na en mail, ta za sabo potegne plaz odgovorov, ki bi sicer pogosto lahko bili zajeti v enem samem pismu. Nekateri ljudje res radi komplicirajo.
Spet drugi jemljejo komunikacijo po mailih že skoraj enakovredno SMS sporočilom, kar pomeni, da želijo hipno odzivnost. Jaz jo razumem bolj dopisno, bolj kot pošto. Ko pišem mail, se trudim, da povem vse, da je jedrnato in razumljivo in da se držim osnovne vljudnosti.
Da ne bo pomote, tudi sam sem kriv prelaganja dela po mailih ali neučakanosti. Velikokrat odgovorim na mail vedoč, da sem vprašanje/zahtevo/delo samo preložil nekomu drugemu in tako se veriga prelaganja dela po pošti hrani in raste naprej. Nimam časa, da bi se zares usedel in končal delo, ki je v korespondenci, zato odgovorim s potezo, ki mi bo prinesla še nekaj časa preden se bom moral odločiti, narediti, premisliti in odzvati.
Zato sem razmišljal:
- kaj če bi, podobno kot pri papirnatih pismih, uvedli znamke? Kaj če bi vsak email stal 3 evre?
- kaj če bi sklenil, da bom vsak dan poslal samo tri maile? Kako bi to spremenilo moje odločitve in odzive?
- kaj če za svoj nabiralnik v naslednjih mesecih nastavim sporočilo o odsotnosti? Ne zaradi dopusta, ampak zaradi dela.
A je nesramno, če na mail ne odgovoriš?
Dovolite, da z vami delim primerek, ki me je spreobrnil.
"Nik heeeeej, kako si na to soncno nedeljo? Upam, da super duper"
- To je začetek maila. Nima šumnikov. Poudarja, da je nedelja. Super duper.
V jedru opiše vabilo na en dogodek, ki ga bom zdaj izpustil, potem pa nadaljuje.
"... pa me zanima ali bi se lahko domenila z enostavnim, prijaznim vabilom ali bi morala prodati ledvico za to?"
- 😳 Ne vem, mogoče postajam star, ampak meni se to ne zdi primeren ton.
Hvaležen sem za to pismo, ker me je opogumilo, da preprosto ne odgovorim in ta zanos je segel tudi na kakšno drugo pismo. Mogoče ni s tem nič narobe.
Pravica do neodzivnosti, moja skovanka, preprosto pomeni, da ni nujno, da se odzovemo na vse in da lahko brez težav kaj v digitalni komunikaciji ostane neodgovorjeno. To samo govori o neprimernosti, neustrezni količini truda pošiljatelja ali nesmiselnosti pisma.
Upam, da nisem tega skoval samo, da bi se počutil bolje. Kaj vi mislite? A se strinjate ali pretiravam?
V vsakem primeru vam želim čudovite počitnice in lepo izkoriščanje pravice do odklopa in neodzivnosti!
lp, nik
-
PS: Sicer so moje taktike za relativno učinkovito spodadanje z maili:
- uporaba bližnjic na tipkovnici v Gmailu (potrebno jih je vklopiti v nastavitvah)
- resnično dojemanje mailov kot začetke opravkov in spreminjanje le teh v to-doje, ko se pojavijo
- uporaba predsestavljenih osnutkov v gmailu za ponavljajoče se zadeve
- uporaba pripravljenih pdfjev za ponavljajoče se zahteve
- omejevanje časa za maile
- od zdaj naprej tudi IGNORE 😄
PPS: Kdor je gledal moj vlog prejšni teden, je ta teden gotovo pričakoval pismo v povezavi z redno vajo in disciplino. Pride naslednji teden, tokrat so me maili preveč vrgli iz tira!