Odmori so pomemben del našega vsakdana in vplivajo na počutje, pozornost ter strukturo delovnega dne, pa vendar nas nihče na nauči, kako naj jih speljemo.
(Ali pa sem jaz to pozabil, kar je tudi zelo verjetno. Najbrž takrat nisem bil pozoren, ker se mi to ni zdelo tako zelo pomembno. Danes vem, da je.)
Edina ideja odmora, ki sem jo imel v zavesti, je šolski odmor. Na vsakih 45 minut si ga vzameš in to je to.
Že moje pojmovanje šolskih odmorov je pomakljivo in narobe zajame njihovo bistvo, kar šele, da bi njihove zakonitosti lahko cepil na svoje delo.
Če ste pozorni, so tako zasnovani tudi šolski odmori. Ponavadi te prisilijo k premiku do druge učilnice, so kratki in eden daljši, ter načeloma se pozornost učencev preusmeri stran od šolskih nalog - razen, če v zadnjem hipu prepisuješ.
Sam sem svoje raziskovanje odmorov začel iz svojega šolskega spomina. Štoparico sem nastavil na 45 minut in potem sem si vzel odmor in to ponavljal v nedogled. Na glavni odmor sem pozabil in naredi še par velikih kiksov.
Nisem poskrbel za kakšno telesno aktivacijo, ponavadi sem brskal po telefonu in moji odmori so bili površinski.
Naslednja stopnja moje evolucije odmorov je bilo raziskovanje Pomodoro metode.
To je pristop k produktivnosti, ki temelji na kratkih 25-minutnih obdobjih dela, imenovanih "Pomodori", ki jim sledi 5-minutni odmor. Po štirih zaporednih Pomodorih je čas za daljši odmor, običajno traja 15-30 minut.
Zame ta paradižnikov pristop ni najbolj deloval. Odmori so bili občasno predolgi, poleg tega pa se mi je zdelo, da moja pozornost v 25 minutnih sklopih peša.
Napaka, s katero sem takrat udaril mimo, je bila neupoštevanje osnovnih zakonitosti odmorov.
Nisem poskrbel za premik ali malo telovadbe, z mislimi sem ostajal pri delu ali pa samo brskal po družabnih omrežjih.
Naslednja etapa je bil princip tisočih sekund.
Je zelo preprost. Vsakih tisoč sekund (16 minut in 40 sekund) si vzameš zelo kratek odmor, vsakih 50 minut (točno 3 krat 16 minut in 40 sekund) pa daljšega.
To sem zasnoval tako, da si v pisarni na drugo stran sobe nastavim uro, ki odšteva 16 minut in 40 sekund. Vsakič, ko zazvoni se moram sprehoditi vsaj do tja, da jo izklopim. Pod to uro sem si nastavil žonglerske žogice in velikokrat malo požongliram ali pa se še malo pretegnem, hodim po pisarni, skočim na WC in ponastavim uro. Relativno hitro se vrnem k delu.
Po treh zvonjenjih grem ven na sprehod, vsaj do najbližjih dreves in travnika. Ta odmor je daljši. Okrog 12:00 je to moj odmor za prigrizek, česar se še posebej veselim :))
Ker je bilo težko slediti, kdaj je ura trikrat zvonila, jo še prestavljam po policah. Začne na najnižji in vsakič, ko zazvoni, jo prestavim višje, tako da brez razmišljanja vem, v kateri fazi dela sem.
Zeeeelo pomemben del uspešnosti teh odmorov je bila tudi moja politika uporabe telefona. Več o tem naslednji teden!
Tekom uporabe tega pristopa sem ga malo prikrojil. Zdaj uporabljam odštevalnik z alarmom, razen če zvoni prvič in me delo popolnoma posrka. V tem primeru nadaljujem brez kratkega odmora in pustim, da me odnese do prvega resnega zastoja. Takrat si vzamem daljši odmor in potem se v nadaljevanju spet odločim ali bom uporabljal odštevalnik ali pa šel v flow-mode.
Stranski učinek tega pristopa je tudi povečana produktivnost. Kako?
Vsakič, ko uspešno, brez prekinitev in distrakcij, izpeljem eno trojno etapo (50 minutni blok), si to zabeležim na koledarju. Tekom dneva se tako trudim, da jih odkljukam čim več in tedensko skrbim za svojo "formo".
Če želite referenco, ponavadi v uspešnem dnevu speljem cca 4 takšne 50 minutne bloke. To sploh ni tako veliko. Ostanek dneva porabim za maile, objave in malenkosti. Tudi za brezvezne reči :)
Zdaj pa ... na odmor!
PS: Morda dobri odmori zmanjšajo tudi tveganje za izgorelost na delu. Čeprav mislim, da je to širše vprašanje.
