Motivacija je zagamana beseda. Velikokrat rečem, da ne verjamem vanjo, ker se mi zdi to lažje. Enostavno odmislim njen vpliv in se osredotočim na redno dejavnost.
Ampak to še zdaleč ni vse. Nekaj ne štima.
To "enačbo" sem našel na spletu in všeč mi je.
Ocena zmožnosti je naše prepričanje, če lahko res dosežemo to, kar smo si želimo.
Vrednost je pripisana vrednost cilja: je res dragoceno zame in zame pomembno?
V teoriji povečamo katerega od teh dveh faktorjev in naša motivacija bo večja.
Na drugi strani ulomka sta impulzivnost in odmik. Prevodi so moji, zato nujno potrebujete še razlago:
Impulzivnost so vsi hipni odmiki od cilja in potreba po hipnih zadovoljstvih. Kako pogosto nas nekaj zamoti, odjadramo in sledimo hipnemu užitku.
Odmik pa je čas, ki nas loči do uresničitve cilja. Kako daleč v prihodnosti je ta cilj?
Za večjo motivacijo želimo v teoriji zmanjšati ta dva faktorja.
Kaj pa praksa?
Dobro si je postavljati zelo ambiciozne cilje (vrednost), za katere verjamemo, da so znotraj našega dosega (ocena zmožnosti).
Potem jih lahko razdelimo na manjše etape, da se jim zmanjša časovni odmik ... in če uspemo zmanjšati svojo potrebo po hipni potešitvi in lahko ostanemo osredotočeni z različnimi omejitvami, triki in spodbudami, bo super.
Osebno verjamem, da je tudi delo s sabo stvar treninga in da se naučimo to početi čedalje bolje, če smo zmožni refleksije in opazovanja procesa.
Najlepši aspekt
Dela s sabo se učimo povsod, tudi na osebnih in neumnih projektih. Zato sem tako velik zagovornik veščin in malenkosti, ki se marsikomu zdijo neuporabne.
Trenutno se učim sestaviti več rubikovih kock na slepo. To je neverjetno frustrirajoče početje, ker je feedback napredka zelo zamegljen (polovico časa imaš pokrite oči in sploh ne veš nujno, kaj delaš, na koncu pa jih odpreš in je vse narobe).
Ne glede na to, se počasi prebijam in napredujem. Medtem se učim, kako se pripraviti do vaje, tudi ko sem obupan (zmanjšam zahtevnost ali pa izoliram en sam vidik sestavljanja) in tudi če mi ne uspe, ni konec sveta.
Ko pa mi uspe, sem najbolj ponosen na svetu in ta val navdušenja nad sabo se prenese na vsa ostala področja.
Čutim, da se mi povečata samozavest za doseganje ciljev in moja "ocena zmožnosti" za ostale bolj ambiciozne in karierne cilje. Vadim zmanjševanje impulzivnosti in razbijanje cilja na manjše etape. Učim se, da "vrednost" ni nujno samo zunanja, ampak predvsem notranja.
Zabavam se :)
V okoljih, kjer se vrednotijo samo storilnost in praktično uporabni cilji (tudi šola je velikokrat takšno okolje), je potreben pogum, da se takšnih podvigov lotimo.
Veliko le tega vam želim v tednu pred nami in se beremo!
